Simpozij Bilingualism Matters 2021

Simpozij Bilingualism Matters 2021

V zadnjem oktobrskem tednu, med 25. in 26. oktobrom 2021, je potekal raziskovalni simpozij mreže Bilingualism Matters. Osrednja govorca na konferenci sta bila dr. Ellen Bialystok, s katero smo se srečali tudi na Tedenskih pomenkih, in dr. Li Wei. Dogodek je pokrival štiri tematske sklope: (1) jezikovni in razvojni vidik dvojezičnosti, (2) psiholingvistični in nevrolingvistični vidik dvojezičnosti, (3) pedagoški vidik dvojezičnosti in (4) družbeni ter politični vidik dvojezičnosti.

Dr. Ellen Bialystok je priznana raziskovalka na področju psihologije, ena izmed najodmevnejših v domeni dvojezičnega izobraževanja. Njena znanstvena odkritja so povezana z: identifikacijo razlik v razvoju kognitivnih in jezikovnih zmožnosti pri dvojezičnih otrocih, dokazanim dejstvom, da enojezični in dvojezični mlajši odrasli, ki izvajajo kognitivne naloge uporabljajo različna možganska omrežja ter ugotovitvijo, da se simptomi demence pri dvojezičnih mlajših odraslih zamaknejo tudi za nekaj let.

Na simpoziju nam je dr. Bialystok predstavila izsledke longitudinalne študije, v katerih so tri leta spremljali 18200 kanadskih otrok med 1. in 3. razredom (6.-8. letom), ki so se učili francoskega jezika v okviru programa jezikovne kopeli. Razdeljeni so bili v dve skupini, in sicer v skupino s srednjim socioekonomskim statusom ter v skupino z visokim socioekonomskim statusom. Vsako leto so nato preverjali njihovo znanje angleškega in francoskega jezika. Spodaj povzemamo nekaj pomembnejših raziskovalnih ugotovitev:

• Dvojezičnost je vir nevroplastičnosti zaradi hkratne aktivacije jezikov. Kadar se odločamo med rabo dveh jezikov, se poslužujemo enakih mehanizmov kot pri vseh ostalih kognitivnih procesih.
• Dvojezični otroci poznajo manj besed v obeh jezikih kot enojezični otroci, vendar ti otroci nimajo visokega primanjkljaja na področju procesiranja besed.
• Otroci, ki postajajo dvojezični skozi izobraževalni proces v šoli (program jezikovne kopeli) ostanejo dominantni v jeziku, ki ga govorijo doma.
• Otrokom, vključenim v program jezikovne kopeli, znanje tujega jezika prinaša prednost pri učenju novega učnega jezika.
• Majhne razlike v socioekonomskem statusu so pri otrocih, ki so spadali v skupino srednjega ekonomskega razreda, privedle do pomembnih razlik v meritvah jezikovnih in kognitivnih sposobnosti.
• Posvetiti moramo več pozornosti socioekonomskemu ozadju otrok.

Zgoraj omenjeno študijo lahko uvrstimo v čedalje obširnejšo skupino novejših raziskav na področju dvojezičnosti, saj se veliko prek kratkim objavljenih znanstvenih prispevkov osredotoča na proučevanje socioekonomskega ozadja šolarjev ter izkušenj posameznikov.

V okviru torkovega programa simpozija smo lahko prisluhnili tudi pronicljivemu predavanju Dr. Li Weija, vodilnega strokovnjaka v svetu na interdisciplinarnem področju uporabne lingvistike in jezikovnega izobraževanja. Njegovo delo temelji na raziskovanju razvoja in izobraževanja dvojezičnih in večjezičnih otrok ter blagostanja priseljenskih in etničnih manjšinskih družin in skupnosti.

Na simpoziju nam je predstavil nov koncept na področju jezikoslovja, imenovan »translanguaging« oziroma »čezjezičnost« (termin v slovenski akademski literaturi še ni tako dobro uveljavljen kot v angleških znanstvenih prispevkih). Izraz čezjezičnost je vzniknil v okviru oživitvenega programa valižanščine (Welsh revitalization programme), avtorstva koncepta pa ne moremo pripisati enemu samemu posamezniku, saj je več strokovnjakov prispevalo k razvoju ideje čezjezičnosti (Cen Williams, Colin Baker, Merrill Swain, Michael Halliday, Ofelia García).

Dr. Li Wei se opisuje kot pripadnik veje sociolingvistike, ki zagovarja ideji, da ne obstajata dva govorca, ki bi govorila na enak način in, da ne obstaja govorec, ki bi ves čas govoril na enak način. Torej, moja angleščina ni enaka angleščini nekega drugega govorca, saj vsak govori svojo različico jezika. Govorci ne razmišljamo v »imenovanih jezikih« (angl. named languages) ampak v osebni govorici posameznika. Govorci imamo t.i. čezjezični instinkt, ki nam omogoči, da premostimo jezikovne razlike, razhajanja, nedoslednosti in dvoumnosti tako, da se poslužujemo tudi nejezikovnih izhodišč.

Sociolingvistika temelji na sporazumevalni zmožnosti (znanje o tem, kdo se sporazumeva s kom, kdaj in kako) ter na jezikovnem repertoarju (skupek jezikovnih elementov, ki so govorcu na razpolago kot produkt usvajanja in učenja jezika). Jezikovni repertoar dvojezičnih in večjezičnih govorcev tako sestoji iz imenovanih jezikov (named languages), jezikovnih zvrsti in žanrov, drugih neimenovanih jezikovnih elementov ter neverbalnih izhodišč (na primer vizualna, kot so pisava, poudarjeno besedilo in slikovno gradivo). Večjezični govorci imajo tako sposobnost, da hkrati usklajujejo več omenjenih neverbalnih izhodišč.

Kar dr. Li Weija še posebej zanima je: način odločanja dvojezičnih in večjezičnih govorcev, možnosti, med katerimi tehtajo, ter dejavniki, ki določajo način sprejemanja odločitev govorcev. Vsem govorcem, najsi bomo enojezični, dvojezični ali večjezični je, namreč, skupno to, da moramo vseskozi sprejemati (ne)zavedne odločitve.

Znanstveni dokazi kažejo, da je preklapljanje med jeziki in mešanje jezikov pogojeno s pravili in zahteva višjo raven zavednega nadzora. Jezikovna pravila res obstajajo, vendar imajo dvojezični govorci prirojeno ustvarjalnost in vedo, kako lahko kršijo pravila, da ustvarijo smiselno sporočilo. Pri čezjezičnosti torej ne gre le za preklapljanje med jeziki, vendar za veliko bolj dinamičen proces. Ta koncept ima celo nevroznanstveno podlago, ki zavrača tezo, da vsak jezik zaseda svoj ločen možganski prostor.

Čezjezičnost je torej dinamičen proces, znotraj katerega se govorci poslužujejo različnih jezikovnih, kognitivnih, semiotičnih in modalnih virov, da ustvarijo smiselno sporočilo. Pri tem procesu presegajo meje med jeziki in meje med jezikom ter drugimi viri, s katerimi ustvarjajo pomen in smisel.

Prednosti večjezičnih govorcev najdemo v tem, da so to govorci, ki lažje premagujejo meje med posameznimi jeziki pri govornem izražanju, so najboljši v preseganju mej med jezikom in drugimi kognitivnimi in semiotičnimi viri in po navadi ne ločujejo jezikov v njihovem repertoarju ampak jezik procesirajo večmodalno.

Dr. Li Wei je mnenja, da bi se novejše raziskave večjezičnosti morale osredotočiti na tisto, v čemer so večjezični govorci najizvrstnejši. Več pozornosti bi morali nameniti kršenju pravil, ne zgolj njihovemu sledenju, torej govornikovi kreativnosti in kritičnosti. Bolje bi morali preučiti različne tipe dvojezičnih govorcev: tisti, ki usvajajo tuji jezik tako da med jeziki vzpostavljajo meje in simultani dvojezični govorci, ki nimajo vnaprej napisanega besedila. Svojo predstavitev je sklenil s priporočilom, naj se raziskave ne osredotočajo toliko na primerjavo med dvojezičnimi oziroma večjezičnimi govorci z enojezičnimi.