Možnosti uresničevanja raznojezičnosti v vzgoji in izobraževanju (SIRIUS 2019)
V okviru Nacionalnega posveta o strategijah vključevanja priseljencev v izobraževanje (SIRIUS 2019) z naslovom Nove prakse večjezičnosti v inkluzivnem učnem okolju, ki je potekal 27. 5. 2019 v Hiši EU v Ljubljani, so pripravili povzetek ključnih misli in predlogov dobrih praks vključevanja otrok priseljencev v izobraževanje, ki so bile predstavljene v štirih panelnih razpravah ter oblikovale sklepne ugotovitve posveta.
Dr. Karmen Pižorn s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani (Oddelek za temeljni pedagoški študij), vodja projekta JeŠT – Jeziki štejejo ter slovenske ekipe projekta JOP – Jezikovno občutljivo poučevanje, je na predavala o “Možnostih uresničevanja raznojezičnosti v vzgoji in izobraževanju”.
Povzetek njenega predavanja:
Nujno je treba izstopiti iz varnega zavetja enojezičnosti. Enojezičnost je namreč tista udobna in pomirjujoča iluzija, da je samo en jezik tisti, ki je možen in veljaven. Enojezične skupnosti bodo v prihodnosti »utrpele« razjasnitev te iluzije. V zgodovini, vendar ne vedno, ko so skupnosti bile izolirane in so bila prehajanja blaga, storitev in ljudi redka, je enojezičnost lahko cvetela in ponekod vzbrstela do nevarnih širin. V današnjem mobilnem in jezikovno povezanem svetu se morajo pripadniki različnih jezikov in kultur dobro počutiti v večkulturah in v več jezikih, ki jih izražajo te kulture.
Vse prevečkrat lahko opazimo, da o več/raznojezičnosti govorimo kot o težavi, pa naj gre za številčno velike ali majhne jezikovne skupnosti. Odzivi različnih deležnikov v slovenskem izobraževalnem sistemu kot »potem pa smo v razred dobili italijansko govorečega otroka, ki ni znal niti ene slovenske besede in težave so se začele«, »zakaj se mora moj sin učiti albansko, če je v razredu nekaj Albancev«, ali pa »pri pouku kemije so si učenci morali ogledati video posnetke v angleščini, učni jezik je vendarle slovenščina« niso redki. Lahko rečemo, da bi s kritično analizo diskurza kaj hitro lahko potrdili precej negativen odnos deležnikov do dejavnosti, dogodkov, učnih procesov, ki vključujejo več jezikov hkrati oziroma podpirajo razvoj več/raznojezičnosti in medkulturnosti.
Kot primer uspešnega preseganja težav pri razvijanju raznojezične zmožnosti, ne samo pri vključevanju priseljencev v vzgojno-izobraževalne zavode (vrtce, šole, univerze itn.), temveč tudi v okviru vsakdanjega pedagoškega procesa, bom predstavila raznojezične pristope pri poučevanju jezikovnih in nejezikovnih vsebin/predmetov (npr. pri obravnavi snovi, preverjanju razumevanja in ocenjevanju znanja, nadgradnji domačega dela itn.). Raznojezični pristopi odstirajo zavedanja o pomenu znanja več jezikov in kultur. V okviru projektov JeŠT (Jeziki štejejo) in JOP (Jezikovno občutljivo poučevanje) gradimo temelje, ki bi prihajajoče generacije opolnomočile z znanji in zmožnostmi za uspešno in učinkovito preseganje zakoreninjenih enojezičnih predpostavk (mitov) o več/jezičnosti in večkulturnosti.
Povzetke ostalih govornikov si lahko pogledate v zborniku povzetkov.
