Ker je pristop jezikovno občutljivega poučevanja še dokaj nov, se o njem pojavljajo različne domneve in mnenja. Na mednarodni spletni strani projekta Listiac smo zato zbrali najpogostejša napačna prepričanja o jezikovno občutljivem poučevanju, ki jih na kratko predstavljamo tudi v tej objavi.

#1: Dobro poučevanje za učence naravne govorce je dovolj dobro tudi za učence nematerne govorce.

Čeprav dobro poučevanje – ki učencem omogoča maksimalen razvoj – cenijo vsi v razredu, pa imajo nematerni govorci lahko zelo drugačne jezikovne in kulturne značilnosti in potrebe, tako da zanje zgolj “dobro” poučevanje ne zadošča. Zato potrebujemo jezikovno občutljive učitelje.

#2: Učenci, ki lahko govorijo v učnem jeziku, ne potrebujejo več jezikovne podpore.

Jezikovno občutljivi učitelji vedo, da nematerni govorci pogosto usvojijo govorno izražanje v učnem jeziku pred pisnim izražanjem. To še posebej velja v šolskem ali strokovnem kontekstu. Tako je potrebno pri takšnih učencih razvijati tako govorne kot pisne kompetence v učnem jeziku.

#3: Če bomo pri pouku uporabljali (pre)več jezikov, bodo učenci zmedeni.

Koncept rabe več jezikov hkrati je podoben izkušnji večjezičnih otrok, ki preklapljajo med različnimi jeziki na zelo prefinjen način. Ta proces se imenuje čezjezikovanje (ang. translanguaging) in je sestavni del učenčeve raznojezične kompetence. Čeprav se pri nekateri učiteljih poraja strah, da bi tovrstna praksa zavirala učni proces, pa raziskave kažejo ravno nasprotno. Načrtovana in odgovorna raba več jezikov ima lahko namreč pomembne prednosti za učence.

Več o pogostih zmotah o jezikovno občutljivem poučevanju si lahko preberete na mednarodni strani projekta Listiac.